Slavko Krajnc (1929 – 2019) je morda manj znan slovenski akademski kipar, a pomemben predstavnik slovenskega povojnega kiparskega modernizma. Študiral je med prvo generacijo šolano na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri znamenitih kiparjih, profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu. Pri prof. Borisu Kalinu je opravil tudi specialko. Nato je svoje znanje izpopolnjeval v ateljeju prof. Luciana Minguzzija (1911-2004) v Milanu (leta 1960). Kalil se je torej pri predstavniku italijanskega modernega kiparstva. Leta 1963 se je zaposlil kot likovni pedagog za kiparstvo v Pionirskem domu Ljubljana in leta 1967 postal tudi direktor te ustanove. Ob delu pa je nastajal bogat opus, s katerim se je bolj redko predstavljal javnosti. Dela so bila predstavljena na nekaj samostojnih in skupinskih razstavah doma (Jakopičev paviljon, Moderna galerija v Ljubljani, Savinov razstavni salon, Žalec) in v tujini (Beljak, Celovec). Med zadnjimi je bila pregledna razstava skulptur v Obalnih galerijah Piran med 18. oktobrom in 18. novembrom 2012.
