Slobodan Ivanković Baudo (Banja Luka, 26.9.1946), slikar. Diplomiral in magistriral je na Univerzii v Beogradu pri akademiku profesor Nedeljku Gvozdenoviću. Je predstavnik pariških koloristov.


Slobodan Ivanković Baudo je slikar klasične likovne smeri. V njegovem širokem opusu se je zvrstila bogata paleta motivov klasične ikonografije. V prvi vrsti je Baudo slikar – figuralik, ki s precizno natančnostjo in znanjem anatomije svoje figure predstavlja kot akte, jih premešča v različne interiere ter se celo loti interpretacije nekaterih najpomembnejših mojstrovin svetovne likovne umetnosti. Predvsem ga zanimata nizozemska slikarja Rembrandt in Vermeer. Baudove interpretacije njunih najpomembnejših del zaživijo na novo, saj jim avtor doda svoj lasten likovni jezik. Baudova likovna govorica temelji na barvitosti ekspresivne barvne palete, ki pa jo z občutkom vpne v izbrani slikarski motiv figure ali krajine. Barva postane simbolna sledilka govorici glavne slikarske teme. Barvna paleta in izbira barvnih kontrastov pa daje sliki sodoben ton, ne glede na klasično izbiro motivov.

Slobodan Ivanković Baudo se je rodil 26. septembra leta 1946 v Banjaluki v Bosni. Že v gimnazijskih letih je obiskoval privatno šolo risanja in slikanja v Beogradu. Še nepolnoleten kot slikarski talent po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu postane redni študent Akademije za likovno umetnost Univerze v Beogradu. Po zaključku študija leta 1969 je za diplomsko sliko prejel prvo nagrado na Akademiji. Slika je bila kasneje na »Oktobarskom salonu« tudi odkupljena. Leta 1970 pripravi prvo samostojno razstavo v Galeriji »Doma omladine« v Beogradu. Istega leta je sprejet na podiplomski študij Akademije za likovno umetnost v Beogradu v razredu prof. Nedeljka Gvozdenovića. Že kot študent prvega letnika prejme največjo slikarsko nagrado diplomantov tretjestopenjskega študija. Med leti 1967 in 1971 dela tudi kot restavrator bizantinskih fresk. Leta 1971 prvič obišče Pariz in se tam v muzejih sreča z velikimi mojstrovinami svetovne likovne umetnosti, kar vpliva na njegov nadaljnji opus, oziroma, kot pravi sam: »Šele ko sem se nastanil Parizu z željo, da se izpopolnim in napredujem v tako ljubljeni smeri umetnosti, sem razumel, da nimam ničesar z zvezdami, ki sijejo in se sporazumevajo z vrhunsko kvaliteto v likovni umetnosti. Po tem spoznanju sem lahko pričel ta svet odkrivati sam. Sedaj sem lahko dobro videl in doživel mozaik likovnega sveta v drobovju Louvra.«[1] V Louvru so ga prevzele številne umetnine in njihovi avtorji, med njimi predvsem Tintoretto, El Greco, Peter Rubens, Honoré Daumier in Chaim Soutine. Širokopoteznost velikih slikarjev likovne umetnosti se je tedaj naselila v mladega jugoslovanskega slikarja.

Baudo začne že leta 1973 razstavljati v Parizu in sicer najprej na »Majskem salonu« v prostorih Muzeja mesta Pariz s sliko »Petelin«. Razstavlja skupaj s pomembnimi svetovnimi imeni, kot so Pablo Picasso, Alexander Calder, Yves Klain itd. Leta 1975 ima v Parizu že samostojno razstavo v prostorih zasebne galerije gospe Ceres Franco, članice združenja laičnih kritikov. Baudove mojstrovine tako pretresejo pariško likovno javnost, da o njih napiše kritikov najbolj znan francoski časopis za umetnost »Nouvel Literer« celo predsednik francoskega združenja likovnih kritikov Jean-Jacques Lévéque. Baudu se s tem na široko odpro vrata v svet svetovne likovne umetnosti. Svoj opus predstavi na bienalu v Mantonu, ki se odvija pod pokroviteljstvom princa Gya Monaškega. Tu nastopi kot predstavnik mladih slikarjev Francije in se predstavi s sedmimi slikami v Francoskem paviljonu v okviru manifestacije XI. Bienale slike v Mantonu.

To prvo francosko obdobje prekine služenje vojaškega roka v Ljubljani. Med drugim za kasarno v Šentvidu naslika portret Maršala Tita, ki je samemu maršalu tako všeč, da naroči še enega zase. Leta 1977 se vrne v Pariz in začne se njegovo drugo plodno pariško obdobje. V znameniti Galeriji Francois Pétit se predstavi na skupinski razstavi s triptihom »Človek z dežnikom«. Sliko uspe takoj prodati.

V osemdesetih Baudo sicer še vedno dela v Parizu, a se naseli v Škofji Loki, kamor ga privabi srednjeveški duh mesta in lepota njene krajine. V Škofji Loki se poleg slikarstva začne ukvarjati tudi s tiskanjem grafik. Sodeluje z direktorjem Mladinske knjige Slavkom Preglom in prevzame naročilo za tiskanje grafičnih naklad znanih slovenskih umetnikov. Danes živi in ustvarja v Škofji Loki. 

 



[1] Tatjana Pregl Kobe, Slobodan Ivanković Baudo, Mizarstvo Ovsenik, Kranj 2004, str. 59



LIT.: Tatjana Pregl Kobe, Slobodan Ivanković Baudo, Mizarstvo Ovsenik, Kranj 2004.

Avtorjeva dela

Akt v gibu
Baletka
Jesen v Zagrebu
Orkester